Glede na nastanek in pomen delimo priimke v štiri skupine:

1. IMENSKI priimki, ki so se razvili iz rojstnih imen,

2. KRAJEVNI priimki, ki so nastali iz krajevnih imen,

3. STANOVSKI priimki, ki so se razvili iz nazivov za stan ali poklic,

4. VZDEVNI priimki, ki so se razvili iz vzdevkov.

Imenski priimki so po nastanku razne oblike rojstnih imen. 

Zaradi potrebe po razločevanju oseb enakega imena so začeli ljudje prvotna imena spreminjati na dva načina: ali so jih okrajšali ali pa so jim pritikali razna obrazila. Vsako obrazilo je v dobi nastajanja priimkov imelo svoj pomen, dandanes pa se njihov pomen težko odkrije ali pa sploh ne. Nekatera obrazila so izražala prikupnost ali priljubljenost osebe, druga zaničevanje ali posmeh, tretja so imela pomanjševalen ali poveličevalen pomen itd.

Imenske priimke delimo na patronimike in metronimike. To so priimki, ki so izpeljani z obrazilom "-ič" ali "-ovič" iz očetovega, redko iz materinega imena: Petrovič je Petrov sin, Barbarič je Barbarin sin (rojen po očetovi smrti ali pa je nezakonski sin).

Krajevni priimki so se razvili iz krajevnih imen, tj. iz imen naselij, gora, voda, dežel in ledin.

Priimki povedo, kje je bil prvi nosilec priimka rojen, kje je imel svoje bivališče ali pa, od kod se je priselil. Človeka poimenujejo po:

• Deželi (npr. Kočevar, Korošec, Kranjec, ...)

• Narodih (npr. Horvat, Nemec, Vogrinec, ...)

• Naseljih (npr. Bukovec, Polanšček, Zagorec, ...)

• Legi hiše (npr. Hribar, Skalar, Zadravec, ...)

Nabor krajevnih priimkov odkriva zanimiv vpogled v preseljevanje našega ljudstva iz kraja v kraj, iz dežele v deželo. Pravo preseljevanje v luči priimkov pa bo mogoče pokazati šele tedaj, ko bo iz zgodovinskih virov nabrano dovolj dokaznega gradiva, ko bo dognan izvor nosilcev posameznih priimkov, ko bodo priimki postavljeni v prvotno domovino in ko bosta ugotovljeni narečna raba in krajevna razširjenost posameznih obrazil.

Krajevni priimki so po izvoru največkrat hišna imena, ki jih je ustvarilo ljudstvo in, ki so se nanašala na ledinske oznake. Nastala so pred priimki in marsikje živijo še dandanes, neodvisno od gospodarjevega priimka. Včasih pa so priimek celo izpodrinila.

Stanovski priimki kažejo stan ali poklic, obrt ali rokodelstvo, lahko pa tudi samo začasno zaposlitev, ki jo je opravljal prvi nosilec priimka.

Družbenopolitične razmere našega ljudstva v mestu in na vasi v fevdalni dobi, ko je skoraj vsaka večja naselbina imela svojega župana, kovača, tkalca, čevljarja, krčmarja, mlinarja in kolarja, nam pojasnjujejo, zakaj so priimki iz nazivov za stan in poklic tako pogosti.

Mnogo stanovskih priimkov imamo v dveh oblikah, slovenski in nemški, včasih pa tudi še v madžarski ter italijanski ali furlanski. Do tega je prišlo zaradi tega, ker je tujejezična oblast v svoje urbarje in matice naša imena zapisovala kar v prevodu. Kdor je pred oblastjo povedal svoje ime in poklic, je oblast naziv za poklic ovekovečila kot priimek. Tako imamo dvojne priimke: Kovač - Šmid, Lončar - Hafner, Ribič - Fišer, Kalec - Veber, ... Madžarski vpliv je pri priimkih opažen predvsem na severovzhodnem delu Slovenije (Molnar - Molnár - mlinar, Takač - Takács - tkač, Sabo - Szabó - krojač, ..), italijanski vpliv pa na zahodnem delu (Sartori - krojač, Molinar - mlinar, Marin - mornar, ...).

Uveljavitev tujih stanovskih priimkov je med drugim podpirala tudi vsakdanja jezikovna raba, saj so naši predniki pod vplivom vladajočih tujcev obrti in poklice poimenovali s tujimi izrazi. Pri tem je zanimivo, da je na papirju ostal zapisan tuj priimek, ljudstvo pa je uporabljalo domače ime. 

Vzdevni priimki izvirajo iz vzdevkov, ki označujejo človeka po njegovih telesnih ali značajskih lastnostih, lahko pa tudi po kakem drugem znaku, ki je zanj ali njegovo hišo značilen.

Pri vzdevkih je človeška domišljija spletla čudovite tvorbe in ljudem obesila vrsto imen za najrazličnejše predmete in pojme. Sem prištevamo izraze za živali in rastline, jedi in pijače, oblačila in obutev, denar in uteži, starostno dobo in čas rojstva, sorodstvene zveze, pa tudi obrtniške izdelke ter orodje.

Vzdevne priimke v glavnem delimo na:

1. Živalske in rastlinske priimke, ki imajo v glavnem dvojni izvor:

   • • Izhajajo lahko iz starih hišnih imen - v srednjem veku je v mestu ali trgu skoraj vsaka hiša imela kako znamenje ali grb, najpogosteje žival ali rastlino

     • Izhajajo lahko iz posebnosti ter lastnosti posameznih živali ali rastlin

2. Priimke, dane po predmetih, ki imajo kakršnokoli zvezo s človekovim delom in življenjem

3. Priimke, dane po telesnih ali značajskih lastnostih